"ker se imam rada, se bom odrekla temu piškotu!
Ko je danes stopila skozi vrata, sem skoraj pozabila dihati ob pogledu na njo. Pred menoj je stala v svetlo modri tuniki, ki se je ujemala z barvo njenih oči, s prelepo ogrlico in s precej manj kilogrami kot ob najinem zadnjem srečanju.
V štirih mesecih, odkar je prvič prišla k meni po pomoč, ji je uspelo narediti veliko. Sklenila je, da ne bo igrala več večne žrtve, ki išče pozornost zaradi nizke samopodobe. A nekako še ni povsem prepričana, ali je zares na pravi poti.
»Še vedno se pojavi želja po sladkem«, pripoveduje, » in takrat si rečem:
Ker se imam toliko rada, ne bom pojedla tega piškota.«
Ob tem stavku sem v njenem srcu zagledala zasajene številne količke, ki so kot nekakšna kazen zadajali bolečino njenem polju samospoštovanja in ljubezni do nje same. In v tokratnem najinem srečanju sva se posvetili odstranjevanju teh količkov ter zdravljenju ran, ki so jih povzročili. Koliko ran je bilo; piškoti, hlače v izložbi, tortica, tortilija, kopanje z otroci, dotik ljubega,…vse to, ker ogledalo še ni pokazalo podobe, ki bi si bila zares všeč. In njeno srce je lastno energijo potrebovalo za to, da je nosilo vedno nove rane, namesto da bi s svojo energijo dajalo moč, resnično vrednost ter krepilo samospoštovanje.
Prav je, da se cenimo in se imamo toliko radi, da ne naredimo tistega, kar bi škodilo našemu telesu, čustvom ali duši. A v kolikor se nečemu odrečemo, kar si sicer zaželimo, v svoje srce zasadimo količke odrekanja, ki pustijo bolečino. Tako ostajamo žrtev samemu sebi. Žrtvujemo nekaj, kar si želimo zato, ker se »imamo radi«.
Če se imamo radi, se namesto odrekanja raje vprašajmo, kaj nam bo koristilo, kaj je dobro za nas: kakšna hrana bo koristila mojemu telesu, ki čuti lakoto; kaj bom naredila, da se bom počutila dobro,..? Tako bomo sebi izkazali naklonjenost, pozitiven, ljubeč odnos – in to pomeni resnično imeti se rad.
Torej: »KER SE IMAM RADA, BOM…?
V štirih mesecih, odkar je prvič prišla k meni po pomoč, ji je uspelo narediti veliko. Sklenila je, da ne bo igrala več večne žrtve, ki išče pozornost zaradi nizke samopodobe. A nekako še ni povsem prepričana, ali je zares na pravi poti.
»Še vedno se pojavi želja po sladkem«, pripoveduje, » in takrat si rečem:
Ker se imam toliko rada, ne bom pojedla tega piškota.«
Ob tem stavku sem v njenem srcu zagledala zasajene številne količke, ki so kot nekakšna kazen zadajali bolečino njenem polju samospoštovanja in ljubezni do nje same. In v tokratnem najinem srečanju sva se posvetili odstranjevanju teh količkov ter zdravljenju ran, ki so jih povzročili. Koliko ran je bilo; piškoti, hlače v izložbi, tortica, tortilija, kopanje z otroci, dotik ljubega,…vse to, ker ogledalo še ni pokazalo podobe, ki bi si bila zares všeč. In njeno srce je lastno energijo potrebovalo za to, da je nosilo vedno nove rane, namesto da bi s svojo energijo dajalo moč, resnično vrednost ter krepilo samospoštovanje.
Prav je, da se cenimo in se imamo toliko radi, da ne naredimo tistega, kar bi škodilo našemu telesu, čustvom ali duši. A v kolikor se nečemu odrečemo, kar si sicer zaželimo, v svoje srce zasadimo količke odrekanja, ki pustijo bolečino. Tako ostajamo žrtev samemu sebi. Žrtvujemo nekaj, kar si želimo zato, ker se »imamo radi«.
Če se imamo radi, se namesto odrekanja raje vprašajmo, kaj nam bo koristilo, kaj je dobro za nas: kakšna hrana bo koristila mojemu telesu, ki čuti lakoto; kaj bom naredila, da se bom počutila dobro,..? Tako bomo sebi izkazali naklonjenost, pozitiven, ljubeč odnos – in to pomeni resnično imeti se rad.
Torej: »KER SE IMAM RADA, BOM…?
